Ženske boginje – podobe Lune

Luna je za človeka simbol prehoda/transformacije iz smrti v novo rojstvo. Številna lunarna božanstva so povezana s plodnostjo (starogrška DEMETRA, kitajska HENGUGO), večinoma pa so tudi pogrebna (starogrška PERZEFONA, frigijski MÊN, …). Luna obsega tudi vse drugo, kar je žensko, vključno s podobo Velike matere – in utelešajo jo številne boginje (Izis, Ištar/Astarta, Artemida/Diana, Atena, Hekata, Hestija, Metida, …).

Pri semitskih ljudstvih (arabski …) pa je mesec moškega spola, sonce pa ima žensko naravo. Bog Lune je bil pomemben na Srednjem Vzhodu, kjer se je imenoval Sin – kasneje je ta beseda dobila pomen nečesa sramotnega (antikrist, greh, hudič). Bog Sin je dal rojstvo trem Abrahamovim religijam: judovstvu, krščanstvu in islamu.

Veliko boginjo so prikazovali s tremi obrazi, ki so predstavljali tri stopnje v življenju ženske glede na njeno starost: prva je bila deklica ali devica, druga mati in tretja zrela, modra ženska. Obenem s to delitvijo pa obstaja še povezava Trojne boginje s tremi astrološkimi kvalitetami:

–        Deklica ali devica (od 0o – 120o) je kreatorka; kreativna sila, ki iz kaosa prinaša nekaj novega; osnovno idejo o celotni podobi. Predstavlja mladostni aspekt Trojne boginje. Zbira življenjski material, vendar se ne ustavi, da bi ga tkala. Beseda devica ne pomeni, da nima moškega, ampak da je noben moški ne poseduje. Je neodvisna in svobodna. Kot kreatorka je kardinalne kvalitete.

–        Mati (od 120o – 240o) je ohranjevalka; sila, ki podpira življenje. Njena narava je ohranjanje življenja. Rojeva, hrani, varuje in neguje. Je čutna in seksualna ženska, plodna in močna. Kot ohranjevalka je stalne kvalitete.

–        Modra ženska (od 240o – 360o) je uničevalka. Sooča se s smrtjo, jo tudi prinaša, toda vidi preko nje. Ve, da je smrt le sprememba in da je za smrtjo življenje v novi obliki. Zaključuje razvojni proces duše na enem nivoju, vendar ve, da se bo nadaljeval na naslednjem, višjem zavoju spirale in tako naprej v večnem ciklu. Zaradi njene transformativne narave jo povezujemo s spremenljivo kvaliteto.

Strgr. ARTEMIDA (strrim. DIANA)

Boginja lova in lune (prvega krajca). Hči Zevsa in Leto, prvorojena dvojčica Apolona, boga sonca. Brž ko se je rodila, je bila priča najtežavnejšemu porodu v mitologiji (in verjetno tudi nasploh …). Leto je devet dni in noči trpela grozovite bolečine in nazadnje rodila Apolona. Artemida je bila zraven kot babica, zato je bila tudi boginja poroda, h kateri so molile porodnice, da jih reši bolečin. Ko je bilo Artemidi tri leta, jo je Leto pripeljala na Olimp, da bi spoznala očeta. Zevs se je vzradostil hčerkice in ji obljubil vse, kar si bo zaželela. In ona je res vedela, kaj hoče! Zahtevala je lok in puščice, trop lovskih psov, nimfe za spremstvo, tuniko dovolj kratko, da bo lahko v njej tekala in lovila, gore in divjino kot svoje najljubše kraje ter večno čistost. Zevs je ustregel vsem njenim željam in tako ji je bilo omogočeno, da je ne bo nikoli posilil oziroma nadvladal kateri koli moški.

Artemida kot arhetip je samostojen duh, ki ženski omogoča, da sledi svojim ciljem na ozemlju, ki si ga sama izbere. Delovala je hitro in odločno, ko je varovala in reševala tiste, ki so jo prosili za pomoč, in nemudoma kaznovala vse, ki so jo užalili. Od vseh boginj je edina prišla na pomoč materi, ko jo je neki velikan hotel posiliti, in ga je pri priči kaznovala – pri čemer se ve, da je bilo posilstvo za tedanje stanje duha vsakdanji dogodek, kazen zanj pa zelo redka … Bila je zaščitnica mladih živali in deklet.

Strgr. DEMETRA (strrim. CERERA)

Demetro, boginjo (zemeljske) plodnosti opisujejo kot lepo žensko z lasmi barve zrelega žita, odeto v modro ogrinjalo. Častili so jo kot mater boginjo, boginjo žita, darovalko elevzinskih misterijev in poosebljenje arhetipa matere in materinskega instinkta. V mitologiji jo srečamo predvsem kot žalujočo mati ugrabljene Perzefone (Kore). Preoblečena v starejšo žensko je obupana tavala med smrtniki, postala pestunja otroka druge ženske, vendar nič ni moglo nadomestiti njene izgube. Vztrajno je zahtevala, da se mora Perzefona vrniti in nazadnje odvzela zemlji plodnost, dokler je ni Zevs uslišal in poslal Hermesa, da je pripeljal Perzefono vsaj za nekaj časa nazaj na zemljo. Demetra je bila edina od pomembnejših olimpijskih bogov, ki jo je strla žalost in zajela depresija.

Demetrin arhetip deluje od znotraj kot nujnost, ki jo je treba izpolniti, in ženska temu včasih slepo sledi, čeprav ni najboljše zanjo. Vodi v najstniške nosečnosti, pa tudi v sovisnost in izgorelost, če se ženska preveč materinsko odziva na potrebe drugih in jih ne zna oziroma zmore zavrniti.

Materinstvo in skrbništvo je za tako žensko globoko izpolnjujoče, nasprotno pa, ko ne more biti mati ali če ji je otrok iz kakršnih koli vzrokov odvzet, postane žalujoča Demetra središče njenega sveta. Zaradi tega arhetipa je ženska dovzetna za depresijo. Za vsako žensko je materinstvo izjemnega pomena (spremeni njen svet v celoti), vendar pa je le za žensko z arhetipom Demetre to tudi osrednji fokus njenega življenja. V primeru, ko ima takšna ženska npr. težave z zanositvijo, vodi lahko potreba po otroku tudi v pravo obsedenost.

Strgr. HEKATA

V grški mitologiji je bila Hekata, boginja intuitivne in jasnovidne modrosti, tudi boginja križišč in je videla v tri smeri hkrati. V klasični mitologiji je Hekate le za vzorec – predvidoma gre za Titanko, ki je ohranila svojo božansko moč tudi potem, ko je Zevs zasedel Olimp. Heziod jo v Teogoniji (cca. 700 pr. n. št.) imenuje “ona, ki ima davno moč”. Zevs ji je dal oblast nad zemljo, morjem in nebom, pri čemer je bila njena oblast “iz daljave” in nad oblastjo olimpijskih božanstev, ki so si razdelila svoja vladarska “področja”.

Povezana je s podzemljem, vendar ne biva tam. Njen čas je somrak. Daritve – “Hekatine večerje” – so ji puščali na križiščih, običajno ob prazni luni. Upodabljali so jo s tremi glavami (ali vsaj tremi obrazi) in tremi pari rok. Nosi tri plamenice, ključ, vrv in bodalo. Plamenice ji omogočajo, da vidi v temi, ključ odklepa skrivnosti okultnih skrivnosti, vrv je simbol popkovnice in ponovnega rojstva, nož pa simbolizira obredno moč oz. je simbol moči, ki zareže skozi utvare. Njena simbolna žival je pes, včasih pa so njeni kipi upodobljeni tudi v obliki treh živali (pes, kača in lev oziroma pes, konj in merjasec). S Hekato je povezana tudi žaba, totemska podoba babice – simbol zarodka in nosečnosti. Od rastlin povezujejo s Hekato tiso, jelšo in topol, pogrebna drevesa.

Zgodbo nasilne preobrazbe iz Kore v Perzefono poznamo vse; vse poznamo obdobja, ko smo v miru nabirale cvetje in se nam je v naslednjem trenutku sesul svet. Pridejo prevare, smrt, bolezen, brezposelnost, … Če se pogrezneš v temen svet brezupa, depresije, nemoči, če se zatečeš v maščevalnost, cinizem ali katero obliko zasvojenosti, si ujetnica podzemlja. Šele povratek na površino omogoči spoznanje, da sta ljubezen in trpljenje del življenja – in to je del Hekatine modrosti. Ljudje včasih mislimo, da se ne zmoremo soočiti z resnico, zato se “prilagodimo” (z “racionalnim” razglabljanjem, otopelostjo, zasvojenostjo, zanikanjem, …). Šele ko se aktivno spopademo z izkušnjo in poiščemo resnico, nam to omogoči osvoboditev iz podzemlja.

 

Arhetip babice deluje v ljudeh, ki pomagajo pri težkem rojevanju; v poklicih kot so uredniki, trenerji, režiserji, učitelji ali psihoterapevti, saj kot babice spremljajo rojevanje ustvarjalnosti drugega človeka. Babica naj bi pri porodu s svojo prisotnostjo pomirjevalno in izkušeno lajšala strah in bolečino. Delovanje Hekate preko psihoterapevtov vidimo, ko se ljudje, ki se znajdejo na razpotju, zatečejo k psihoterapiji. Terapevt posluša, opazuje in je priča razodetemu, potem pa spodbuja pacienta na njegovi poti iskanja resnice.

Večina od nas ima v sebi več dejavnih arhetipov opisanih kot boginje iz starogrške mitologije. Glede na družinsko okolje in kulturo so nekateri usklajeni, nekateri pa predvsem s svojim navzkrižnim delovanjem kličejo težave. Ko jih več tekmuje za prevlado v psihi, se mora ženska odločiti, kateri vidik izražati in kdaj.

Boginje, ki so delovale v prvih dveh obdobjih življenja, lahko v našem tretjem obdobju zavzamejo drugačno obliko delovanja. Boginja, ki je vse doslej spala, pa lahko prvič oživi in kot pozno cvetoči arhetip postane nepričakovani vir radosti in nove rasti.

Grške boginje kot arhetipi v ženski psihi na zahodu so tiste, ki so obstajale v patriarhalni olimpski družbi in ta stvarnost je vplivala na vsako boginjo; morale so se temu prilagoditi in podvreči, kar velja tudi za vse ženske odtlej.

(Vir: BOLEN, Jean Shinoda: Babje boginje)

 

Preberite tudi:

Praznina vs. življenje v meni

Kdaj je pravi čas …

Delavnice psihološke astrologije

STIK Z NAMI

Pustite sporočilo

Vaš e-mail ne bo objavljen, za komentiranje so obvezna polja označena z *.