Male smrti

Hja, ne, tole ni zapis o “mali smrti” kot jo pojmujejo Francozi (čeprav tudi tista v resnici pomeni, da smo nekoga povsem “sprejeli” vase …). To je zapis o neštetih malih smrtih, ki jih doživljamo večkrat v življenju na poti našega psihološkega oziroma duhovnega razvoja.

Praktično vsi “šok-dogodki” v našem življenju (smrt bližnjega ali lastno “bližnje” srečanje s smrtjo, izguba službe, zloraba, huda bolezen, …) na nek način vzbudijo v nas določena stanja, skozi katera moramo iti, da smo lahko spet “sami svoji” oziroma celoviti. Ta stanja so:

– zanikanje,

– jeza,

– barantanje,

– depresija in

– sprejetje.

Šele sprejetje nam prinese ponovno mir in notranje ravnovesje.

Žal pa se velikokrat “zataknemo” nekje vmes.

Travmatični dogodek nas na nek način “zamrzne v času” – velikokrat kar otrpnemo in hiberniramo kot kakšen medved pozimi. Ko si naša zavest trudi razložiti to, kar se nam je zgodilo, poteka hkrati “procesiranje” tudi globoko v nezavednem. Naše nezavedno VE, da bo “tole” zahtevalo veliko dela, naša zavest pa ima drugačne načrte z nami. Glede na to, kakšne vrste človek smo, se velikokrat odloči za katero od “taktik”, ki nam omogočajo, da ne zapustimo cone varnega in udobnega. Kajti zavest VE, da bi s tem, ko bi se prepustila procesu v celoti, naletela (najprej) na veliko bolečine in trpljenja. In tega si v resnici, roko na srce, nihče ne želi ravno preveč …

Če smo nežne duše in nas večno skrbi za to, da je vse pravično, lepo in uravnovešeno (npr. tipična Tehtnica), bi se zataknili že pri zanikanju (“Ne, ne, saj v resnici ni bilo tako hudo. Takrat, ko mi je to storil, je bil pač nekoliko nepriseben. Sicer je res dober človek in me ljubi …”). Zanikanje oziroma skrivanje pred resnico je eno bolj “uporabnih” orodij našega zavestnega uma. Izjemno dobro si zna izmišljevati ugovore, razloge za in proti, opravičila in kar je še podobnega, da se nam le ni treba soočiti z dejstvi, ki bolijo. Kajti v trenutku, ko bi spustili obrambni zid, bi nas resnica preplavila kot cunami …

Kakšen bojevit Oven bi lahko obstal pri jezi – našel bi primeren “cilj” (npr. zdravnike ali drugo medicinsko osebje, direktorja slabo stoječe firme, …) in usmerjal vanj svoje napade. Jeza je gonilo, ki nas drži v napetosti in pripravljenosti. Polni smo adrenalina, ki nas na nek način poživlja in s tem vzdržuje stanje, ko se reees nimamo časa ukvarjati z malimi umazanimi podrobnostmi …

Barantanje bi lahko bilo “orodje” kakšnega Dvojčka (“Samo še tokrat mi prosim pomagaj, obljubim, da se poboljšam …”). Poskušamo in poskušamo preskočiti soočenje z resnico.

A resnično zdravilna je šele depresija – če se seveda soočimo z njo in jo “predelamo”. Depresija velikokrat ni bolezensko stanje, zaradi katerega moramo nujno k zdravniku po antidepresive! Depresija je “orodje” našega nezavednega, ki se mu je uspelo prebiti čez obrambe zavesti in zahteva od nas pravilno ukrepanje. Samo če se odločimo za to, da si pogledamo dogodek z vseh njegovih plati (po možnosti v varnem terapevtskem okolju), če se sprijaznimo z njim in sklonimo ponižno glavo v sprejemanju neizogibnega, samo v takem primeru se dogodek ne spremeni v kamen, ki se pogrezne v naše nezavedno močvirje in nas teži čedalje bolj in bolj, iz nas pa naredi njegove sužnje. Samo ko smo na dnu in nas zadane “mala smrt”, lahko ponovno oživimo prerojeni, drugačni, BOLJŠI.

Smisel življenja je učenje. A edini učitelj, ki ga res jemljemo “smrtno resno”, je lastna izkušnja – če si jo seveda dovolimo podoživeti. Le tako, da smo sposobni o njej razmišljati znova in znova in znova, jo secirati na prafaktorje in sestaviti nazaj kot puzzle v pravo sliko, ne pa v popačen in pomanjšan mozaik, postane izkušnja naš najdragocenejši učitelj. Takrat jo lahko sprejmemo kot svojo najboljšo prijateljico …

Preberite tudi:

Noj

Pandorina skrinjica

STIK Z NAMI

Pustite sporočilo

Vaš e-mail ne bo objavljen, za komentiranje so obvezna polja označena z *.