Noj

V zadnjem času se me je dotaknilo kar nekaj situacij, kjer sem bila na nek način presenečena nad reakcijami ljudi, ki so bili v njih udeleženi. Že v osnovi je težko za nekoga, ki je bolj “akcijske” sorte, gledati kako se ljudje dobesedno mučijo v nekih razmerjih, ki so obsojena na propad (in udeleženci to v resnici prav dobro vejo …), ampak včasih je pa vse skupaj že davno čez vse meje razumnega, zdravega, človekovemu dostojanstvu primernega, pa vendar nihče ne stori ničesar.

V takih primerih se mora moj Mars v Vodnarju krepko ugrizniti v jezik. “Soljenje pameti”, kot se temu lepo reče v slovenščini, ni dobro za nikogar, zato je treba biti lepo tiho in “modro” kimati, ko bi najraje kričal ali vsaj stresel človeka, naj se že vendar zbudi. No, potem se seveda ohladim in o zadevi razmislim s širšega zornega kota. Če pustimo ob strani vso zgodovino človeških zmot (ki se kot take seveda izkažejo šele, ko mine dovolj časa oziroma prosto povedano: po bitki smo lahko vsi generali …), je zdaj menda že večini ljudi jasno, da ne moremo živeti življenja drugega. Vsak je samo svoje sreče kovač!

Koliko časa nam bo življenje “dovolilo”, da ga živimo kot mesečniki, in nam omogočalo, da se izogibamo “malim umazanim podrobnostim”, je včasih mogoče napovedati vnaprej – še večkrat pa nas “prelomna situacija” lopne po glavi povsem iznenada. Oziroma drugače povedano – ko tiščimo glavo v pesek kot noj, da nam ni treba gledati in spregledati, se stvari v nas samo kopičijo, ker očitno potrebujejo neko inkubacijsko dobo, da pridobijo dovolj prelomne energije. Potem pa se v nekem trenutku pod nekakšno “prisilo” ozremo vase in začutimo, da je čas za “preklop”.

Narediti ta preklop je v resnici zelo težko; gre za preklop, ki pomeni začeti odkrivati o sebi nekaj, kar je mogoče izjemno boleče, neprijetno, česar nas je sram, česar si o sebi “nikoli ne bi mislili” … Če se ustavimo in vsaj poskušamo ugotoviti kako se je vse skupaj začelo, katere negativne stvari so se skozi leta kopičile in jih nismo razrešili, ker nismo zmogli, hoteli, želeli, potem se nam začnejo stvari sestavljati skupaj.

Ugotovili bomo vsaj to, da smo si z neštetimi trenutki, ko smo zamižali in se v nešteto drobnih situacijah “v imenu ljubezni” (a v resnici v imenu podzavestnega upanja, da bomo s tem priznani ali vredni ljubezni!) pustili prisiliti v neke stvari, “kupili” samo trpljenje! Vendar pa je ta skrita pričakovanja zelo težko prepoznati in pri(po)znati kot svoja! Veliko lažje je v resnici iskati krivdo izven sebe, usmeriti prst v drugega …

A dejstvo ostaja; vsakič, ko smo zamižali, smo predali moč v tuje roke. Ko rečemo: “Jaz nisem ta – jaz sem tukaj čisto nemočen! Ti mi nisi dovolil/a; zaradi tebe nisem mogel/la; ti si to naredil/a …”, se delček nas pogrezne še globje in še manj se zavedamo, da je tudi ta ne-moč nevarna.

S tem, ko smo nemočni ter predajamo moč v roke drugemu in stokamo, si mislimo, da smo predali tudi odgovornost, v resnici pa je “greh” tudi na tistih, ki ne storijo ničesar.

Za ljubezen in za vojno sta potrebna dva, pravi pregovor. Odgovornost je na obeh straneh. Odgovor na vprašanje, zakaj si v konkretni situaciji “dovolimo”, da hodijo po nas, nas ponižujejo in izsiljujejo, je vedno skrit najprej v nas samih – in ne v drugem, kot radi pomislimo. Je pa res, da na začetku hudo boli, ko poskušamo ta odgovor tudi najti! Potrebno je veliko volje, potrpljenja in časa, vendar pa se na koncu res splača! Kajti v nekem trenutku postanemo mi sami sebi všeč, ker ugotovimo, da notranja moč v resnici pomeni – notranji mir.

Preberite tudi:

Kdaj je pravi čas?

Dobri? Slabi? Človeški!

Delavnice psihološke astrologije

STIK Z NAMI

Pustite sporočilo

Vaš e-mail ne bo objavljen, za komentiranje so obvezna polja označena z *.