Praznina vs. življenje v meni

Ne maram dni, ko čutim v sebi neko čudno praznino; zgleda kot nekakšno zatišje pred nevihto. Vse se nekako upočasni, barve postanejo temnejše ali bolj zamolkle, zvoki začnejo izginjati … Vsa pozornost se začne obračati navznoter; tvoj lastni pramen svetlobe kot reflektor na igrišču prečesava temo in išče …

Včasih je napeto kot marela, včasih pa spužvasto in pacasto kot močvirje. V vsakem primeru pa niti najmanj prijetno. Slediš tistemu snopu svetlega v upanju, da se pojavi nekje rešilna bilka – nekaj, karkoli, s čimer bi si lahko pomagal čez trenutke tesnobe. Poskušaš s “pozitivnimi afirmacijami”, bereš “ustrezno naravnano” literaturo, morda se celo skidaš in greš na sprehod, v zadnjih zdihljajih preveriš na FBju, če imaš kakšen nov lajk (to naj bi baje super delovalo v takih trenutkih 🙂 ), ampak v resnici ne pomaga.

Za introverte je seveda v takih trenutkih prava nočna mora življenje, obkroženo s prijaznimi ljudmi: A je kaj narobe? A se slabo počutiš? Vidim, da danes nisi ravno pri volji! Imam občutek, da te nekaj tare … In tako naprej v sočutnem tonu, ki ti žre živce. Ker enostavno ne veš odgovora in bi dal najraje glavo pod povšter ter počakal, da MINE.

Ekstraverti to naredijo povsem drugače. Zaženejo se v kopico telefonskih pogovorov in poskušajo zvedeti od vsakega posameznika, ki ga imajo v telefonskem imeniku, posebej, kaj se jim dogaja. No, običajno ne tako zelo direktno, ampak s kopico ovinkov in podvprašanj, pa vendar čakajo samo na trenutek, ko bi lahko vzkliknili: “Vidiš, točno to se dogaja meni! Kaj je to?!?”

Na srečo pri večini tovrstna stanja zginejo kot so prišla; v nekem trenutku se stemnjeno nebo kar nekako samo od sebe razjasni in spet posije sonce (astrologi bi rekli; tranzit je šel mimo 🙂 ). Živost se vrne v nas in optimizem nam da moč za izzive življenja.

Nekaterim pa se nebo ne zvedri in tema postaja vse gostejša. Moški iščejo rešitev v kilometrih in kilometrih asfalta s kolesom pod sabo, ženske začnemo fanatično letati od kozmetičarke do frizerke z obveznimi dietami “25 kg v 1 mesecu” vmes. Katera oblika odvisnosti te zadane, niti ni pomembno – ker itak ne deluje nobena …

Počasi si človek misli, da bi bila še tako huda nevihta bolje kot to stanje duha, ki jemlje dih. Hlastaš za zrakom, vendar ga ni in ni. Gledaš okoli sebe in ne najdeš bilke, ne najdeš stvari, ki bi ti lahko bila v oporo! In če to traja že nekaj časa, potem je treba zbrati zadnje kaplje moči za to, da si poiščemo konkretno zunanjo pomoč.

Naši dragi domači včasih so, še večkrat pa sploh niso pravi naslov v takih časih. Potrebno se je obrniti na nekoga, ki ima možnost neodvisno in objektivno poslušati, kar hočemo povedati (in slišati tudi tisto, česar nočemo …). Pomembno je, da se zavemo nuje, ki je v nas; da nekaj hoče ven – in da bo šlo ven tako ali drugače! Za vse je bolje, da gre prej …

OBRNITE SVOJ SVET NA BOLJE!

Preberite tudi:

Dobri? Slabi? Človeški!

Kdor seje veter, žanje vihar!

Kdaj je pravi čas …

STIK Z NAMI

Pustite sporočilo

Vaš e-mail ne bo objavljen, za komentiranje so obvezna polja označena z *.