Kaj nas v resnici dela človeške?
Človeške so naše slabosti in naše šibkosti;
vse tiste stvari, ki se jim “ne moremo” upreti,
vse tiste navade, za katere že pš-najstič prisežemo, da jih bomo spremenili,
vse tiste poti, tlakovane z dobrimi nameni, po katerih v resnici nikoli ne krenemo …
Če bi bili brezpogojno dobri in ljubeči, nas ne bi bilo več tukaj, “med nami”. Ne bi več delali kdo ve že katero “pospravljanje pred svojim pragom”, ki nam je naloženo. Ne bi se več bolj ali manj mukotrpno prebijali proti odgovoru na vprašanje: “Zakaj sem (tokrat) tukaj?”
Kajti naša duša si je naše starše izbrala za “svoje” zaradi njenega Prvotnega namena – in mi naj bi se ga potrudili spomniti, ga ozavestiti v tem človeškem življenju!
Ja, res je, čvrsto verjamem v reinkarnacijo. Verjamem, da so naše duše nesmrtne in da prihajajo znova in znova na ta svet (in druge svetove) z namenom, da skozi procese “čiščenja”, ki mu mi preprosto rečemo “življenje”, postanejo tisto, kar nam je vsem namenjeno – čista svetloba. Lahko temu rečemo tudi Bog ali Enost ali Univerzum ali Narava, pa je še vedno njen pomen povsem enoznačen; imenuje se brezpogojna ljubezen.
Seveda pa obstaja s to brezpogojno ljubeznijo neskončno veliko težav – saj smo vendar človeški, kajne?!
Kajti najprej nas vedno znova in znova doleti vse tisto, našteto v uvodu; naše skušnjave. Vsak ima svoje; bolj nedolžne so morda tablice čokolade ali čudovito ocvrt zrezek, veliko hujše pa peljejo vse tja do perverznosti ali celo čistega zla.
Kajti zlo obstaja, dragi moji – ne pozabimo tega niti za hip. Vsa naša življenja bodo vse tja do razsvetljenega konca po nevemžekaterem življenju vpeta v dvojnosti; ni svetlobe brez teme, ni belega brez črnega, ni moškega brez ženske, ni dobrega brez zla!
Samo skozi dvojnosti vemo, kje se nahajamo – so naše orientacijske točke, po katerih se poskušamo vsakič znova pozicionirati. Sem dober človek? Sem slab človek? Sem boljši ali slabši človek kot sem bil/a včeraj ali pred enim letom ali pred …?
Dobra novica je, da če ste se prebili skozi članek do sem, potem že veste tudi nekaj odgovorov na ta vprašanja 🙂 Potem veste, da je pot sicer dolga in na debelo tlakovana, vendar pa – STE NA NJEJ!
Ko nas uspejo naše duše premakniti v naši “človeškosti” – je to običajno skozi veliko bolečine. Ni lahkih poti – za nobenega od nas! Ne smejo nas prevarati občutki nevoščljivosti in zavisti, ki je pogosta skušnjavka: “Poglej, kako gre njemu dobro! Nobenih skrbi nima!” Kajti Pot je za vsakogar drugačna!
Nihče od nas še zase večinoma ne ve, katera je prava, kaj šele za koga drugega. Zato se raje končno res obnašajmo tako, kot je mišljeno, in “pometajmo SAMO pred svojim pragom” – pa bo naš svet še za malenkost boljši prostor za življenje!
Štejemo pa lahko za veliko srečo v svojem življenju, če smo prišli do točke, ko smo ozavestili, da Naša Pot sploh obstaja – in da razumemo tudi to, da od tega trenutka dalje naša duša več ne bo “dala miru”! Od tega trenutka dalje smo ODGOVORNI za to, da smo na tej Poti. Vse drugo nas bo oddaljilo od našega Cilja …