Povem ti pravljico …

Nekoč pred davnimi časi je za devetimi gorami in devetimi vodami živela boginja rodovitnosti Demetra (Zevsova sestra), ki ima hčerko Koro (strgr. kora = deklica, punčica). Kora pomaga materi prebujati Pomlad in skrbeti za letino. Ko je bila nekoč sama na travniku, jo je ugrabil Had, bog podzemlja. Koro odpelje v podzemlje, kjer jo naredi za svojo ženo in preimenuje v Perzefono (strgr. perzefona = tista, ki ljubi noč). Demetra je žalovala za hčerjo, blodila je po zemlji in jo iskala ter ni več opravljala svojega dela, zato ni bilo več menjavanja letnih časov in ljudje so stradali. Zaradi pritiska je Zevs popustil in po njegovem posredovanju se Demetra in Had dogovorita, da bo Perzefona pol leta na površju z materjo in pol leta z njim v podzemlju.

Uradna verzija mita govori o ugrabitvi in posilstvu nedolžne deklice, morda pa lahko na zadevo pogledamo tudi z drugega zornega kota …

Meni podoba zdravega, s hormoni napolnjenega dekleta, ki jo mati kot “punčico svojega očesa” skrbno varuje pred vsemi grozotami tega sveta (še posebej pa pred moškimi, “ki so itak vsi po vrsti eni sami pokvarjenci …”), takoj privzdigne ušesa. Dekle je gotovo čutilo, da tam nekje obstaja drugačen svet – veliko bolj zanimiv svet – kot ji ga je predstavljala mama. Da ne govorimo o tem, da da je bil njen oče sam Zevs, vrhovni bog, zato se s smrtniki seveda ni smela družiti, ker je njen očka z vrha vse videl in vse vedel. Ja, gotovo ji ni bilo lahko; vse to nabiranje rožic in opazovanje čebelic morda ugodno meditativno vpliva na mamo srednjih let, ki se ji je v življenju res že marsikaj zgodilo, ampak za dekle na pragu življenja?

In če si predstavljam, da se je sredi tistega travnika nenadoma pojavila bleščeča kočija s črnimi vranci in zlatimi uzdami, ki jo je vodil postaven grški bog, je to morala biti kar “uau” slika! In taisti bog je snel svojo čelado, ji pomežiknil in rekel: “Punči, a greva en krog??” Samo en hiter pogled naokoli je bil potreben in že je bila gor, sem prepričana! Oh, seveda ji je srček hitreje utripal, ko je kočija zavila navzdol, ampak dvomi po moje niso trajali dolgo; Pluton je konec koncev najbogatejši bog – njegova so vsa podzemska bogastva, vse zlato in dragi kamni in konec koncev nafta, pa še mrtve duše za povrh. Težko bi se uprla ponudbi, da lahko postane vladarica vsega tega, če se le želi poročiti z njim. Mislim, da je zelo hitro pojedla tista zrnca granatnega jabolka, ki so jo simbolično ločila od teh neznanskih možnosti, ki so se razgrnile pred njo. Samo pomislite – preimenovala se je v Perzefono, to je “tista, ki ljubi noč”. Ne “tista, ki jo je on zvlekel v noč”, ali “tista, ki je morala biti noč”. O, ne – ona ljubi noč.

Ali je konec pravljice po njenem okusu ali ne, niti ni več važno, ker status sedaj ima, zato ji mama ne more prav veliko več ukazovati in morda si celo lepo oddahne od svojih zakonskih dolžnosti, ki znajo biti včasih kar naporne, če povemo čisto po resnici. Sploh če je v očeh žene moč prva na spisku življenjskih prioritet.

Pa saj niti ni moglo biti drugače. Lep slovenski pregovor pravi: kar se Janezek (deklica) nauči, to Janez (ženska) zna. Tako kot je njena mama z najboljšimi nameni “ljubila” njo z močno posedovalnostjo in je uveljavila svojo moč, da jo je dobila nazaj, je Perzefona “ljubila” naprej – posedovati in vladati, je bilo njeno geslo.

Ali je popolna zaščita pred vsemi težavami, ki se ti v življenju lahko zgodijo, ljubezen? Koliko stvari v življenju pravzaprav počnemo “v imenu” take ljubezni? Z vsem spoštovanjem do vseh skrbnih mater tega sveta (in konec koncev kot sama mati treh hčera …) lahko samo vzdihnem ob “čudoviti” predvidljivosti vzgoje in življenjskih naukov, ki jih predaja(mo) starši svojim otrokom. Zato, ker je “tako delala moja mama” … Hja, res je, ni (še) obvezne šole za bodoče starše, ampak jaz sem vnet zagovornik!

Morda bi se pa naučili stvari spuščati – se oddaljiti, se odreči kontroli, nadzoru, manipulaciji v imenu ljubezni – namesto, da se samo še bolj zapletamo v mreže (ki nam jih ustrežljivo pomaga tkati tudi današnja tehnologija; pomislite samo na dosegljivost v današnjem času in 20 let nazaj, ko si včasih iskal javni telefon z lučjo pri belem dnevu). Namesto, da bi omogočili pridobivanje izkušenj v varnem okolju, zapremo življenju vrata pred nosom in mislimo, kako dobri starši smo, ker varujemo svoje otroke pred nevarnostmi. In kontroliramo: “Pokliči me, ko prideš tja; kje boš po šoli? kaj boš delala danes? tvoje dejavnosti so lahko …; ne smeš na dvorišče, tam je nevarno …” In manipuliramo: “Če me imaš rad/a, boš počakal/a name doma; mamica je žalostna, če se ne javiš; poglej, kako lepo nama je skupaj (beri: ne rabiva nikogar drugega …); tako slabo sem se počutila, ker te ni bilo …”

Oh, ja, starši znamo narediti svojim otrokom življenje kot eno samo pravljico …

Preberite tudi:

Dobri? Slabi? Človeški!

Delavnice psihološke astrologije

Pandorina skrinjica

STIK Z NAMI

 

Pustite sporočilo

Vaš e-mail ne bo objavljen, za komentiranje so obvezna polja označena z *.