“Radovednost je ubila mačko.”

Ja, žal se zgodi tudi to. A v resnici je to izjemno redek rezultat (mačje) radovednosti. Največkrat se mačka potem, ko je njena radovednost potešena, povsem mirno odsprehodi stran, seveda pa lahko začuti tudi nevarnost in jo ucvre kar se le da, saj ji nevarnost ne diši čisto nič bolj kot nam. Nagoni, ki mačko držijo stran od nevarnosti, pa so pri človeku vendarle nekoliko drugačni – če seveda mi zavestno hočemo tako!

Kaj nam torej v resnici pove ta pregovor?

Da pojmujemo radovednost samo po sebi kot nekaj nevarnega!

Nekaj, zaradi česar smo lahko ob življenje – ali vsaj ob nam tako ljubo varnost!

O tem nas uči že Sveto pismo; ko sta Adam in Eva jedla z Drevesa spoznanja, sta se zavedela svoje golote – pa tudi “malega milijona” drugi stvari, ki jima prej sploh niso prišle na misel. Začela sta si postavljati vprašanja – postala sta radovedna! Na veliko žalost vseh njunih potomcev pa je bil Bog mnenja, da pride s spoznanjem tudi odgovornost za neubogljivost, in ju izgnal iz raja rekoč: “V potu svojega obraza bosta spoznavala kako ta svet deluje, kako ga živeti in kako preživeti.” Ali nekaj podobnega …

Radovednost nas žene v raziskovanje – pa naj bo to v znanosti, pri kuhanju, hoji v hribe ali pri poglabljanju vase. Brez radovednosti smo brezvoljni in apatični. Premikamo se samo po dobro znanih, uhojenih poteh, delamo iste gibe, obiskujemo iste kraje … Da nam le ni treba preveč “misliti”! Da ne bo pomote; rutina in navada sta v določeni meri celo zelo priporočljivi! V današnjem času, ko je stres (sploh na delovnem mestu) prešel vsako mero, nam lahko vsakoletni dopust v istem kraju, v istem apartmaju, z istimi sosedi dobesedno reši življenje, saj nam samo še tam adrenalin res “pade”. Rutina nas rešuje pri stvareh, ki res ne potrebujejo velike mere razmisleka ali ki nas popolnoma nič ne zanimajo, a jih moramo opravljati, če hočemo preživeti, a nekje, na nekem področju se pa menda vendarle vprašamo še po tistem več. Ali pač ne??

Ali ste se kdaj vprašali, ali smo ljudje “v povprečju” enako radovedni, le da na primer na različnih področjih? Nekdo bo neusmiljeno zasledoval mikrogramske razlike pilotne naprave za enkapsulacijo aromatičnih substanc v talino ogljikovih hidratov z uporabo visokotlačnega homogenizatorja in v življenju ne bo stopil s svojega enega in istega pločnika v eno in drugo smer na poti v službo in domov. Nekdo drug se drži urnika in rutine vedno in povsod, le pri kuhanju ga “odnese”; pogleda vse masterchefovske oddaje, na youtoubu je naročen na novosti iz sveta kuharije in ima doma vse kuharske knjige, kar jih obstaja. In strastno eksperimentira …

Obstaja pa tudi “kategorija” tistih, ki jih ne zanima toliko zunanji svet, temveč tisto, kar se nam dogaja navznoter. Nekaj jih je, ki čutijo to radovednost že v mladosti in gredo npr. študirati psihologijo, vendar menim, da so ti v manjšini. Večina človeštva se za svoj notranji svet v povprečju ne zmeni prav veliko – morda ravno zaradi občutka, da bi to lahko bilo “nevarno”. Tam bi lahko srečali duhove svoje preteklosti, svoje potlačene travme in dogodke, ki smo se jih zelo potrudili pozabiti. Tam čaka na nas bolečina …

A pride čas, ko se v marsikomu vsa ta nakopičena količina neizrečenega prične dvigovati navzgor in trkati na zavest. Tako imenovana kriza srednjih let pogosto “postreže” z dogodki, ki so zunanje slike in preslikave stvari, o katerih smo se vsa ta leta izogibali razmišljati, ali pa nas skozi “šok-terapije” kot so npr. bolezen, smrt, izguba službe ipd. prisili, da ponovno ovrednotimo svoja dotedanja stališča o smislu življenja nasploh in svojega še posebej.

In tu spet nastopi ta razlika med nami; koliko bolečine prej potrebuje kdo, da postane dovolj radoveden, da se loti brskanja po sebi in si dovoli bolečino potem – edino bolečino, ki res mine, ko smo zadeve predelali? Za psihoterapevta je “brskanje” po sebi in drugih naravno stanje, pa vendar ga brez radovednosti ne bi mogel izvajati, kajti vsaka oseba nosi v sebi povsem svoj svet, popolnoma različen, popolnoma unikaten – a izvaja ga lahko samo z nekom, ki je dovolj pogumen, da prezre vse nagone, ki mu kričijo, da je tam znotraj “nevarno”, in torej tudi dovolj radoveden, da vztraja iz dneva v dan na poti, ki pelje na koncu v olajšanje, v ozdravitev! Terapevt nima čarobne palčke in zemljevida, ponudi lahko le dobro voljo in nekaj splošnih izkušenj, kako se lahko gremo “brskanje”, človek sam pa je tisto gonilo, zaradi katerega se stvari sploh lahko spremenijo. In za to je res vredno živeti!

Če si torej sposodim znani slogan državnega programa 🙂 :

Ne bojte se sveta tam znotraj!

Preberite tudi:

Srečnemu letu naproti

Dobri? Slabi? Človeški!

 

STIK Z NAMI

 

 

Pustite sporočilo

Vaš e-mail ne bo objavljen, za komentiranje so obvezna polja označena z *.