Potoniti ali ne potoniti – to je zdaj vprašanje

Obstaja zgodba o Demetri, boginji rodovitnosti (Zevsova sestra), ki je imela hčerko Koro s katero sta skupaj prebujali Pomlad in skrbeli za letne čase in letino. V soglasju z Zevsom jo je nato nekoč, ko je bila sama na travniku, ugrabil Had in jo odpeljal v svoje kraljestvo v podzemlje, kjer jo je naredil za svojo ženo in preimenoval v Perzefono.
Vendar Zevs na nekaj ni pomislil; do tistega časa namreč na Olimpu še niso slišali za depro (ampak zgodi se očitno tudi najboljšim)! Demetra je tako močno žalovala za hčerjo in blodila po zemlji in jo iskala, da ni več opravljala svojega dela. Posledično ni bilo več menjavanja letnih časov, zavladala je večna zima in ljudje so stradali. Končno je zaradi pritiska Zevs moral popustiti in po njegovem posredovanju se Demetra in Had dogovorita, da bo Perzefona pol leta na površju z materjo in pol leta z njim v podzemlju.


No, kot je običaj v tej srenji, tudi glede te odločitve Perzefone seveda nihče ni vprašal za mnenje. A če se malo poigramo s to mislijo in si poskušamo predstavljati, kakšne bi bile posledice tega, da bi Perzefona ostala v podzemlju za vedno, lahko začutimo, da bi se ljudstvu slabo pisalo. Zemlja, okovana v sneg in led, bi počasi jemala svoj davek, Demetrina globoka črna luknja depresije, v katero se je pogrezala, pa bi se zalezla tudi v vse ljudi.

Vsi tisti, ki jih je kdaj goltala ta črna pošast, vedo, da se je Demetra uspela obdržati kolikor toliko na površju predvsem zaradi kančka upanja, da bo vendarle prepričala Zevsa, da ji ustreže. Njena notranja predstava tega, kaj mora preživljati njena ljubljena hči v večni temi podzemlja, je bila gotovo strašna, a ne glede na to, da je imela “močne argumente”, ni bilo nujno, da bi jo Zevs uslišal. Bogovom je bilo figo mar za ljudi, le v nos jim je šlo, ker jih ni nihče več slavil in jim daroval daritve … A vendarle je na koncu zmagala in Perzefona se ji od tedaj pridruži za pol leta na površju. V tem času vzcveti pomlad in rodi poletje, ko pa se vrne k Hadu, se Demetra spet zavije v hlad in mraz.

Vendar pa, ali si lahko predstavljamo tudi zgodbo tiste, okoli se vse vrti, Perzefone – “tiste, ki ljubi noč”? Za bitja svetlobe, kar nas večina najbrž je, je njena zgodba gotovo tako strašljiva, kot je za njeno mater.

A nismo vsi bitja svetlobe. Obstajajo tudi bitja, ki jih nezadržno vleče k temi in v temo. Tako kot vešče krožijo zvečer okoli žarnice, tako se ti ljudje spogledujejo z breznom in nevarnostjo, ki ga ta nosi s seboj. Večina njih to dela vsaj na začetku povsem nezavedno in včasih celo izgleda, da kolikor bolj se zoper to borijo, toliko močnejši je pritisk, ki jih sili proti temi.

Pravi “ljudje teme” se prav dolgo niti ne upirajo in pravzaprav zakoračijo v ta svet takoj, ko se jim nekje odpre priložnost in ugotovijo, da v resnici ne spadajo na svetlo. Lahko je to svet kriminala, boja za moč v obliki zavestnih manipulacij, seksualne ali katere druge vrste perverznosti, včasih promiskuiteta ipd. Vse to so stvari, ki odvzemajo svetlobo košček za koščkom in na koncu zahtevajo svoj davek v obliki ločenosti od drugih. Hadov svet ne pozna prijateljev in družine, ljubezni in iskrenosti, nežnosti in topline …

Obstajajo pa tudi druge vrste “ljudje teme”; to so ljudje, ki jim je tema v nekem trenutku njihovega življenja lahko celo ljuba prijateljica, če ne že zavetje, v katerega se zatečejo v trenutkih stiske. Ko se začnejo pojavljati vprašanja o strahu, smrti, lastni minljivosti, je včasih treba te stvari poizkusiti na svoji koži (duši), da šele ugotovimo, da to ni za nas. Žongliranje na vrvi nad Hadovim breznom je za tiste z dobrim želodcem in močno voljo – večina pa nas ni takšna.

In takšni lahko zdrsnejo v temo tako rekoč neopazno – le nekega dne ugotoviš, da si notri! Nebo nad tabo se zapre, okolice ni več, družine in prijateljev ni več, ljubezni in sonca ni več … Zmanjkuje zraka, zmanjkuje moči in skupaj z močjo izteka iz nas radost. Samodestruktivna dejanja in snovi (alkohol in druge droge, promiskuiteta …), ki so lahko v nekem trenutku le “pripomoček”, da se vsaj nekaj ur počutimo bolje, lahko postanejo na koncu naša poguba. “O vi, ki vstopate, vsak up pustite,” je napisal Dante nad vhod v Pekel.

Vendar obstaja velika razlika med temi, ki jih v Pekel odnese tako rekoč nezavedno in se nato v njej kobacajo kakor vejo in znajo, in med tistimi, ki so tam notri v “svojem elementu”. Kajti tisti prvi (večinoma) imajo prijatelje in družino, poznajo ljubezen in svetlobo in v njih kljub zatemnitvi tako kot v Demetri še vedno nekje utripa delček upanja.

A človek tega takrat ne vidi sam in potrebuje druge, da mu pomagajo nazaj na svetlobo. Ženski, ki že pet dni leži v zatemnjeni spalnici in jo pride mož 3x na dan po prstih od vrat “sočutno” vprašati, ali bi kaj jedla, potem pa potiho zapre vrata, da je “ne bi motil”, njegova sočutnost prav nič ne pomaga! Včasih se okolica res ustraši depresije in se začne do človeka obnašati kot da je “mrlič že v hiši” – najraje bi se osebe čim bolj izogibali ali ne spraševali preveč, da ne bi slučajno “kaj narobe rekli” in bi bilo potem še huje …

Pa stvar ne deluje tako; brezno, v katerem se človek nahaja, je tako globoko, da ga sicer lahko trenutno spravijo dodatno v jok, a to velja tako za “neljubeznive” kot za “ljubeznive” pripombe, kajti brezno ima svoje povsem lastne zakonitosti in jih nihče izven njega ne more razumeti. Vsaka luknja je drugačna! A jim je skupna ena stvar; ljubezniva vztrajnost bližnjih dela lahko čudeže! Predvsem pa – depresija je bolezen (in kot taka večinoma tudi ozdravljiva) in tako kot se gremo na internet takoj pozanimat, kaj nas danes “tako čudno boli v levem delu trebuha”, se lahko pozanimamo tudi, s čim lahko pomagamo svojemu bližnjemu. V večini primerov namreč lahko z zadevo res “opravimo” doma in v krogu bližnjih, ki jim je mar …

Nikoli ne pozabite; vedno gre lahko v nekem trenutku tudi na BOLJE!
A velikokrat človek tega ne vidi sam in potrebuje druge, da mu to kažejo znova in znova in znova
– dokler se tema spet ne razkadi in uvidiš to sam
.

P.S. : Če pa imate veze pri kakšni psihološki astrologinji, včasih pomaga tudi to, da vam “pogleda v karto” in reče pomirjujoče: “Saj bo, saj bo – tranzit bo kmalu mimo in bo bolje …” : )

Preberite tudi:
Male smrti
Delavnice psihološke astrologije
Pandorina skrinjica

STIK Z NAMI

Pustite sporočilo

Vaš e-mail ne bo objavljen, za komentiranje so obvezna polja označena z *.