Oni dan sem ujela komentar na razvpiti video, ki se je vrtel na FBju, kjer se nazorno vidi kako se lahko dva zneseta nad tretjim tako zelo, da ta tretji umre. Video sta posnela in objavila kar storilca sama … Ne glede na samo težo osnovnega dejanja in vsega ravnanja vmes in potem pa me je potem zbodel še komentar gledalca, ki je šel nekako takole: “Hja, človek je pač imel težko karmo.”
Haloo, prosim?! A zdaj je pa “karma” kriva? Zdi se mi, da se je v današnjem new-agevskem besednjaku zasidrala ta beseda kot nekakšna razlaga za vse, kar se nam dogaja – ampak predvsem slabega. Kot da gre za nekakšno usodo v smislu, da nam je to “tako in tako usojeno” in se proti temu ni niti vredno boriti.
Kaj v resnici pomeni beseda “karma”? Karma NI usoda, ampak je zakon vzroka in posledice. Poenostavljeno rečeno; če primem vroče poleno, se spečem; če sedim v spodnjem perilu na -15oC, se bom v najboljšem primeru prehladila ipd. Gre torej za zelo enostaven princip prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja.
Slovenci imamo en kup čisto lastnih starih znanj na to temo, ki smo jih prelili v vsem znane pregovore: Kdor pije, naj tudi plača. Kakor si boš postlal, tako boš ležal. Kar boš sejal, to boš žel. Kdor seje veter, žanje vihar. Če pogledamo malo širše, lahko seveda nastanejo težave, ker ne vemo čisto točno, kdaj nas zadene posledica: Ti svojega očeta do praga, tvoj sin tebe čez prag. Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Ampak če zadevo poimenujemo s tujko “karmo”, ji nismo zato dodali nobene boljše ali drugačne vrednosti!
Ostane preprosto dejstvo, da znova in znova pozabljamo na to, da
nam je bila dana svobodna volja.
Svobodna volja je seveda lahko na prvi pogled veliko bolj hudičevski kot pa božji princip. Za večino bi bilo najbrž super, ko bi res lahko rekli: taka je moja usoda (“božja volja”, karma, …), jaz tukaj ne morem ničesar spremeniti. Ampak to v resnici ni tako!
Seveda je v nas določen del, ki je na nek način predestiniran (določen); ne glede na to, ali na to gledamo kot na zavestno odločitev naše duše, ki si je v “vmesnem času med inkarnacijami” izbrala točno določena starša, ker za svoje izpopolnjevanje in približevanje najvišji Ljubezni potrebuje še določene izkušnje, ali pa smo mnenja, da smo enostavno plod mešanice genov dveh ljudi in vzgoje, ki nam je bila dana – v obeh primerih nam je seveda določen delež biologije in sposobnosti dan.
Vendar pa ostaja dejstvo, da je to, kaj bomo s tem,
kar nam je dano, naredili,
naša osebna odločitev.
Ali bom obsedela doma pred televizorjem ali pa bom pobrala šila in kopita in šla v širni svet, pa čeprav samo na sprehod okoli bližnjega gozdička, je odločitev, ki lahko spremeni življenje iz slabega v boljše. Ali bom zasluženi denar odnesla v gostilno ali v semenarno, je lahko razlika, ki nahrani moje otroke. Ali se bom smilila sama sebi, ker sem se rodila kakršna sem pač se, ali pa bom stisnila zobe – je odločitev, ki spremeni vse!
Zato ni za zvračati na “karmo” kar vse povprek. Kar se mene tiče, sem jo že izbrisala iz svojega osebnega besednjaka. Najprej se hočem vprašati, koliko dobrih namenov, novoletnih obljub in priporočil za zdravo življenje sem prekršila že v prvih mesecih novega leta. In potem bom kakšnega na spisku (z mnogo stiskanja zob, žal moram priznati 🙂 ) tudi odkljukala.
Stiskanje zob ni prijetno, ampak tako sem se odločila, ker vem, kakšna hočem postati! Če ima človek namen živeti 100 let, je za moje pojme zdaj čas, da si izvizualiziram svoje takratno stanje in se odločim, kaj mi bolj odgovarja; biti nemočna rastlinica v nekem domu “bogu izza nogu” ali biti živahna babnica s sočnimi komentarji in v dobri družbi. Kako pa vi vidite sebe??
Preberite tudi:
Jap, strinjam. Veš zanimivo, ravno o tem sva se danes pogovarjali z Meliso. Povezava na višjih sferah? 😀