Osebnostna rast je pojem, ki se ga uporablja bodisi na področju psihoanalize oziroma psihoterapije, kot tudi v ezoteriki in duhovni obravnavi človeka. Je pojem, ki je postal v zadnjem času nekako “moderen”, ne glede na to iz katere strani nas zanima. Ampak – zakaj že??
Sodobna spoznanja o delovanju človeške psihe se vse bolj oddaljujejo od Reneja Descartesa in njegovega “Mislim, torej sem!”. Vladavina razuma nas je na nek način oropala različnih možnosti dostopa do sebe, saj nam je tako rekoč prepovedala uporabo neverbalnega sporazumevanja. Tisto, kar čutim, torej nisem …
Vendar pa se zadnja leta krepijo glasovi tistih, ki so dojeli, da razlaga KAJ in KAKO delujemo (ki ju znamo bolj ali manj razložiti vsi) več ne zadostujeta; ne znamo pa povedati ZAKAJ tako delujemo! Vsem razumnikom navkljub je treba povedati; gre za povsem biološko razlago – odgovor na “zakaj” se nahaja v neverbalnem (limbičnem) delu naših možganov – tam smo še vedno “jamski človek”!
“Čutim, da bi moral/a …”, “Srce me boli …”, “Ne znam razložiti …”, … V življenju neštetokrat pridemo v situacijo, ko “ostanemo brez besed” – in se počutimo tako nemočni, ker so nam skozi vsa leta šolanja vtepali v glavo, kaj in kako moramo misliti, zakaj pa si je želelo slišati le malo učiteljev in vzgojiteljev, vključno z našimi starši.
Tisti, ki imajo bolj razvito intuitivno in čutečo stran svoje osebnosti, so v današnji informacijsko-storilnostno naravnani družbi neredko v težavah.
Vedo, da je nekaj hudo narobe, ne znajo pa tega ubesediti. Sodobno besedišče si želi razumnih visokoletečih in “pametnih” izrazov, ne zna pa pojasniti človeških stanj; zakaj je čedalje več ljudi nemirnih, nesrečnih, osamljenih, …
Svet se vrti čedalje hitreje, stresne situacije so vse pogostejše, krize takih in drugačnih vrst so v svetu in na naših malih zaslonih postale stalnice, da se človek ob njih navzven niti več ne zdrzne … Družina ni več družina (in varno zavetje), služba je samo še prostor, kjer smo prisiljeni biti večji del dneva (in to pod stresom), spanja ni več, ker smo nemirni, nezadovoljni ali ker moramo zadostiti še “družabnim” zahtevam naše okolice. Zadovoljujemo zahteve staršev, učiteljev, prijateljev, sodelavcev, šefa, partnerja, njegove/njene mame in očeta, psa in zlate ribice! Ne dovolimo si žalosti, ni zaželeno biti neuspešen, moramo biti lepi in urejeni, ne smemo delati napak, biti moramo srečni … AMPAK – KJE SMO PA MI?
Kje sem JAZ v vsem tem času, ki se imenuje “moje življenje”?
Kdo sem sploh JAZ? Kaj je MENI všeč? Česa JAZ ne maram?
Kako se jaz počutim v SVOJI koži?
Komuniciranje preko elektronskih medijev to stanje samo še poslabšuje. Nihče več nima volje poslušati o tem, kaj si v resnici želi žena, kako globoko v depri so njegovi/njeni otroci, da o tem, kako se počuti soseda, sploh ne govorimo.
Pa bi vse to še nekako šlo, če bi znali prisluhniti vsaj sebi!
Če bi namreč prisluhnili sebi, bi našli v sebi moč in zanimanje tudi za druge – slej ko prej! Pa v resnici to drugo niti ni tako zelo pomembno, če se najprej sami ne ustavimo in vprašamo: “Ali si želim preživeti naslednjih 50 leti življenja na tak način; s temi čustvi, s tem zdravstvenim stanjem, s temi strahovi, s takimi obveznostmi, s takimi odnosi, …?”
Kajti najmanj toliko jih je, dragi moji, še pred nami! Prej ko se bomo tega zavedli in se ODLOČILI, da je pa to vseeno predolga doba za tovrstno življenje, lažje nam bo šlo. Zato vam želim iz vsega srca:
Obrnite SVOJ svet na bolje!