Grem oni dan v trgovino z namenom kupiti lončnico. Saj veste, rojstni dnevi, obdarovanja in te stvari … Gledam in gledam; ob vsaki lončnici se nahaja majhna plastična tablica, na njej pa “navodila za uporabo”: latinsko ime, poreklo, zalivati toliko, sončiti toliko, občudovati toliko, prepevati te in te pesmi – vse z namenom, da nam bo še dolgo delala družbo lepa in pokončna.
Medtem, ko sem stala v vrsti pred blagajno, sem razglabljala o svojem nakupu; človek ima takrat čisto preveč časa, potem pa začnejo hoditi po glavi čudne misli … Poglej si vendar tole zeleno reč, sem si mislila. Preden so vtaknili seme v zemljo, so se poglobili v njegove potrebe. Razmislili so o pogojih, v kateri si želi rasti oziroma o pogojih, v katerih bo iz semena zraslo nekaj čim bolj podobnega tistemu, kar si je vrtnar zaželel – kar ni nujno isto, seveda:) Vrtnarji so nato hodili redno okoli in preverjali, če je vse tako kot mora biti. Vzeli so si čas za spuščanje in dvigovanje zatemnitve, za tipanje prsti in preverjanje količine vode, za analize prsti glede količine hranil in podobno. Ni vrag, da ne bi iz tega semena zraslo nekaj vsaj na prvi pogled lepega in pokončnega!
Potem so mlado rastlinico presadili v ustrezen večji lonček in ji dodali njej lasten listek z navodili za oskrbo. Poskrbeli so, da ni bila lačna ali žejna in da je ni zeblo, ko so jo prevažali čez pol kontinenta. Pristala je na eni od polic in se razkazovala v vsej svoji lepoti, zaradi katere je na koncu tudi pristala v mojih rokah. Vendar …
Hja, vendar me je ob tem obšlo res še nekaj čudnih misli. Spomnite se sedaj kako mi, ljudje, “delamo” svoje otroke! Kako se mi pripravimo “vsaditi svoje seme”. Ali kdo pozna koga, ki se je resno lotil “prednosečniških” priprav in preveril stanje svoje “prsti”? Da ne govorimo o tem, kako vprašljivo je šele preverjanje stanja svoje zavesti glede tega. Po naukih starih vzhodnih civilizacij naj bi se mladi par ukvarjal z mislijo na otroka kakšne tri leta pred zanositvijo – vizualizacije, dobre in ljubeče misli in podobno. Na ta način bo duša, ki se pripravlja na prihod na ta svet, vedela, da bo prišla v prijazno okolje. Kdo je kdaj slišal kaj takega na našem hitrem zahodu?!
In potem tako ali drugače prikuka na svet. Seveda brez navodil za specifično “uporabo” natančno tega našega edinstvenega dojenčka. Za vse veljajo ista pravila, ki se jih mlade mamice naučijo na predporodnem tečaju. Vendar je zelo nenavadno, da se večina dojenčkov ne obnaša točno tako, kot so tam rekli. Bodisi, da jejo več, ali pa jedo manj; morda spijo več ali spijo manj. Eni se jočejo ves čas, drugi se še ob porodu niso zadrli … Mamice pišejo svoj listek iz dneva v dan.
Njen listek dobijo babice in varuške, ko vskočijo, včasih tudi očetje, če so bolj malo doma. Na listek dodajo svoje ideje in opažanja. Kasneje se na listku znajdejo še opazke vzgojiteljic iz vrtca, učiteljic, partnerja in vseh šefov po vrsti. Mali človeček postane dobro opremljen z “navodili za uporabo”, ki pa so v resnici ideje vseh drugih okoli njega, kako iz malega novorojenčka “vzgojiti” nekaj čim bolj podobnega tistemu, kar si je “vrtnar” zaželel …
Kaj pa si on želi?
Ali so to res pogoji, v katerih si želi rasti? Ali v teh pogojih res najbolje “uspeva”? Božično zvezdo so avgusta vsadili v temo, da bo zaradi pomanjkanja svetlobe rdeče obarvala svoje liste. Ali si želi božična zvezda preživeti 3 mesece v temi – ali pa je to želja njenega vrtnarja?
Kdaj pridemo do tega, da si začnemo pisati sami svoj listek? Kdaj se odločimo, da imamo raje svetlobo kot temo; hitro vožnjo namesto stanja za štedilnikom; igranje s punčkami namesto s kamiončki; fante namesto punc oziroma punce namesto fantov …
Življenje je čisto prekratko, da se ne bi vprašali koliko od našega delovanja je napisano po “navodilih” ljudi okoli nas. Včasih so naši starši, ki so začeli s pisanjem listka, kar dobro zadeli, včasih pa je potrebnega veliko poguma, da raztrgamo listek in pričnemo od začetka. Veliko ljudi v to prisili težka bolezen ali nenadne nesrečne okoliščine.
Vendar je še vedno bolje začeti s tem sam od sebe, kot “klicati nesrečo”! Naše duše so namreč lahko nekaj časa povsem mirne, toda slej ko prej se jih loti nestrpnost. Želijo biti svobodne, želijo živeti “sebe” – ne mame in očeta, partnerja in šefa. Želijo, da se zavemo, kdo sploh smo, da ozavestimo svoj prvotni namen, zakaj smo tukaj. Zato pa potrebujemo svoj lasten listek z navodili za uporabo!
Preberite tudi: