T.i. hitra astrologija je prodrla že v vse pore našega življenja. Praktično nobenega časopisa ni več, ki ne bi uspel pomodrovati tudi o naši “usodi” v prihajajočem tednu. Mirno se lahko prištejem k velikim fenicam tovrstnega branja. V eni od mojih prejšnjih služb sem vsak petek zjutraj ob kavi prebrala “horoskope” celemu oddelku, ki je pozorno požiral vsako besedo – in seveda je bilo vse res! 🙂
K hitri astrologiji lahko štejemo tudi trenutke, ko se v pogovoru obregnemo: “Jah, vi Dvojčki, itak samo govorite …” ali “Ja, ja, saj vemo, da Kozorogi radi plezate gor …” ali “Uboga moja Rakica, saj ni tako hudo …” O Sončevih znamenjih torej veliko vemo vsi in razprava o resničnosti takih trditev lahko postane tudi zelo burna, če naletimo na kakšnega zagretega amaterskega ljubitelja.
Če pa nekega dne ugotovimo, da se je vendarle težko sprijazniti s tem, da je kar 1/12 svetovnega prebivalstva, s katerim si delimo svoje Sončevo znamenje (Oven, Bik, Dvojček, …), iste sorte kot mi, smo že zelo blizu temu, da se nas začne ob naslednji podobni debati lotevati glavobol. Kajti …
Jaz sem ena in edina in edinstvena!
To je moj moto.
In to bi naj bil moto vsakega izmed nas.
Ne glede na “usojenost” družinske dediščine, genetskih zapisov in geopolitičnega položaja mojega rojstnega kraja sem povsem in čisto unikatna. Naloga moje duše, ki jo sicer nakazujejo simbolni nosilci karme v moji rojstni karti na način, ki je lahko podoben tudi zapisu koga drugega, je še vedno povsem in samo moja. Način, kako vzgajam svoje otroke, je samo moj. Način, kako ljubim svojega moža, je samo moj. In način, kako on shaja z mano, je seveda samo njegov … 🙂
Moja unikatnost, moja edinstvenost je tista, ki me pelje stran od hitre astrologije. Pelje me v globine te nenavadne slike moje duše, kot bi lahko tudi imenovali rojstno astrološko karto. Tam so znamenja, ki me vsakič znova presenečajo s svojo natančnostjo; drobci, ki sestavljajo mozaik po imenu Tina oziroma Metida; poudarki, ki se jih ne zavedam, dokler ne stojijo črno na belem pred mano in se mi zabliska: “To je to! Tudi to je moje!” Edino, kar me pri tej natančnosti včasih zmoti, je dejstvo, da mi “rezultat” dostikrat ni všeč 🙂 Ampak moje pa je …
V resnici že nekaj časa čisto dobro shajam z vsem tem, kar imenujem “moje”. Ko sem se pridružila uvodni analitični skupini – delavnici za delo na sebi s pomočjo astrološke simbolike – sem bila polna tesnobe. Potem sem dve leti vzklikala vsakič znova in na vsakem srečanju posebej: “Pa saj ni res – kako imam lahko narisane tako grozne stvari! Saj ni čudno, da sem v depri!!” Nato je prišlo obdobje, ko sem na študijskih vajah “odkrivala” rojstne karte drugih ljudi in se neštetokrat zalotila v mislih, da je moja karta pravzaprav čisto v redu …
In potem sem končno dojela, da ni stvar v grozno dobro ali grozno slabo, temveč MOJE. Da sem si to sama še kot nerojena duša izbrala in s tem živim že celo življenje, zato sem se seveda “navadila”. AMPAK NISEM SE PA SPRIJAZNILA! Da, jaz sem ena in edina in edinstvena, vendar sem lahko še boljša! In zato imam vedno pri roki kakšen “hiter horoskop”, da se vem pripraviti 🙂