Na kaj najprej pomislite, ko slišite besedo “zdravje”? Telesno zdravje? Duševno zdravje? Duhovno zdravje? “Želimo vam veliko zdravja,” slišimo pogosto v teh dneh. Pa morda ni tako zelo preprosto, kot je najprej slišati, če nas zamika, da bi bili natančni glede tega.
Seveda si vsi želimo tistega najbolj “otipljivega” – telesnega zdravja. Če nas močno boli zob, bo le kakšen izjemen posameznik najprej pomislil na klic k Univerzumu za “pojasnilo” kje in kaj ga je lomil, da ima sedaj to bolečino za posledico. Vsi ostali bomo seveda najprej pomislili na zobozdravnika …
Pa je telesno zdravje res samo odsotnost bolečine? Ali je človek lahko “zdrav”, če mu manjka noga ali roka ali če se rodi slep? Vendar, če se rodiš s telesno hibo, je tvoj pogled na lastni primanjkljaj povsem drugačen, kot če se ti to zgodi enkrat kasneje v življenju kot na primer posledica nesreče. Ja, vse je relativno – tudi pri zdravju je tako.
O našem občutku (telesnega) zdravja namreč
ne odloča dejansko fizično stanje našega telesa!
In to je že povsem drug grm, v katerem se lahko skriva naš zajec. Ali govorimo morda o duševnem zdravju? Duševno zdravje je danes že zelo skrb vzbujajoča tema. Podatki o številu oseb, ki dan začenjajo s pomočjo antidepresivov in različnih drugih pomirjeval, je alarmanten!
Včasih je bilo pravzaprav precej enostavno; ali si bil “(duševno) zdrav” ali pa “nor”. Vmes si se še morda lahko vpisal med “vaške posebneže”, ampak to je bilo pa že precej to kar se tiče duševnega zdravja. No, za ženske je bila rezervirana še kategorija “histerična”, ampak ta je bila večinoma omejena na precej redke posameznice, ki so imele čas in možnosti, da so začele tuhtati o nekaterih stvareh, ki so jih preveč utesnjevale …
Kajti duševna bolezen
– bolezen duše –
je v nekem smislu boj duše z okovi!
Notranji, dostikrat nepriznani boj z vidnimi, večinoma pa še veliko bolj z nevidnimi ovirami in preprekami, ki nas prisiljujejo, da vztrajamo v nekih položajih, v nekih zgodbah, ki jih naša duša ne čuti kot svoje. Ko se ta boj razrašča in razplamteva, zahteva svoje žrtve.
Ena prvih žrtev je seveda naš notranji mir. Z njim izgine tudi naš občutek za srečo in radost, želja po avanturah in po vriskanju, ko srečamo lep sočen dan na vrhu kakšnega hribčka. Vse to so prve žrtve boja naše duše! In potem se lahko prikradejo fizični bolezenski znaki. Večina tistih, ki jih zagrenjenost že močno stiska za vrat, bi ob vprašanju o zdravju samo skomignila z rameni: “Ah, boli me hrbtenica ali v prsih me stiska ali astmo imam ali imam težave z želodcem …, ampak kdo pa danes nima tega?!”
Saj res; kdo pa danes nima tega? Ali je to res današnje “normalno stanje” in nima smisla iskati kaj boljšega od tega?? Ali je res “normalno”, da si vsake toliko malce na antidepresivih (ali na alkoholu ali na drogah ali na prenajedanju ali na neskončnih šoping-pohodih …)? Če ne dojamemo, da naša duša več ne prenese dejanj našega telesa in miselnosti naših možganov, potem je odgovor seveda ja. Od tega odgovora do zadnjega stadija pa je samo še korak!
Obstaja pa še en grm, pravzaprav grmiček; čisto majcen se stiska nekje izza vse te obširne hoste. Imenuje se duhovno zdravje. Pot do njega je tista, ki nam naredi življenje lahko v začetku nemalo komplicirano! Je pot, na kateri se lahko opotekamo kar nekaj dolgih in mukotrpnih mesecev ali celo let, vendar je hoja po njej možna samo takrat, ko smo se za to muko zavestno odločili!
Paradoksalno pa je, da mora odločitev za to trpljenje
temeljiti na vedenju,
da trpljenje v tem življenju NI NUJNO!
Ni imperativ, ni nam “usojeno”!
Imamo ga, ker nismo uspeli pravočasno poslušati sporočil svoje trpeče duše. Vendar pa lahko tudi mine, če se za to odločimo – če se odločimo poslušati svojo dušo! In to je tudi edina pot, na kateri v nekem trenutku dejansko dojamemo, da smo lahko res “zdravi”! Ja, in tudi to, da smo zdravi tudi takrat, ko nas vseeno in kljub vsej “duhovni izobraženosti” položi nadležna viroza in sprašujemo Univerzum, kaj za vraga sem ga polomil/a tokrat … 🙂
Preberite tudi: